 |
||||||||||||||||
|
.
Pozdravljeni!
KAKO SO POSTREŠČKI ŽIVELI IN DELALIOd jutra do večera, na soncu in mrazu»Potem se je tiho spravila nad svojo skrinjo, zlagala vanjo svojo revščino in požirala solze. Tiho je šla po postreščka, se z njim vrnila in jo je selil brez priprav in viza – kar na hrbtu – k stari Robidovi, ki je jemala dvajset dinarjev na dan za posteljo, dvanajst pa za zajtrk.«
Delovni dan postreščka se je začenjal ob sedmi uri zjutraj in trajal do sedme ure zvečer. Pozimi so začeli uro kasneje in končali uro prej. Letni čas pa ni vplival samo na urnik dela. Poleti si skoraj niso mogli privoščiti počitka, pozimi pa so imeli tako imenovano mrtvo sezono. Zaradi dela na prostem (dež, sneg) so se jih lotevala revmatična obolenja. Tudi postreščki na Marijinem trgu, pred kolodvorom in na drugih križiščih so komaj čakali toplejših dni. Postrešček čaka včasih celo popoldne na morebiten zaslužek in dostikrat zastonj, zakaj konkurenca je huda in tistih lepih časov za postreščke ne bo nikdar več nazaj. Velik del zaslužka so postreščkom odvzeli avtobus, avtotaksi, največ pa telefon. Katera tvrdka naj še pošlje drugi tvrdki pismo po postreščku, ko pa lahko govori telefonično! In mladi pari, ženini in neveste, si nič več ne pošiljajo pisem po postreščku, prvič zato ne, ker se morejo največkrat pogovoriti po telefonu, drugič pa zato, ker današnja mladina zelo nerada piše! Da pa mora postrešček čakati po več ur na slučajen zaslužek lačen in na mrazu, to je hudo! Sedaj prihajajo topplejši dnevi in postrešček se jih veseli. Nemara bo treba iti kakšnemu gospodu po pomladni plašč v zastavljalnico, kamor ga je nesel diskretno v jeseni, tja pa bo nesel zimsko suknjo, nemara se bo kupčija razcvetela in bi treba kmalu kam peljati kakšen voziček in nemara bo le nesel kakšnemu zaljubljenemu fantu vroče pomladansko pismo za dekle! Glavno pa je, da je mraz minil in da se lažje čaka na morebitni zaslužek.
Zato ogovori postrešček prometnega stražnika, svojega soseda na istem križišču: »Pomlad prihaja, revmatizem me je minil!« Stražnik pa odgovori resno in uradno: »Službeno mi o tem nič ni znano! Nemara bom slišal o tem pri raportu!« Pa je tudi njemu lažje pri srcu, ker ve, da mu ne bo treba v bodoče na križišču tako zmrzovati.
Delovni dan postreščka se je začenjal ob sedmi uri zjutraj in trajal do sedme ure zvečer. Pozimi so začeli uro kasneje in končali uro prej. Letni čas pa ni vplival samo na urnik dela. Poleti si skoraj niso mogli privoščiti počitka, pozimi pa so imeli tako imenovano mrtvo sezono. Zaradi dela na prostem (dež, sneg) so se jih lotevala revmatična obolenja.
Nadomeščali so tudi kočijaže, stražarje, vršili postrežbo pri bolniku,… Pomemben vir zaslužka so bile v vseh obdobjih selitve, med katerimi pa je velikokrat prihajalo do tatvin. Postrešček št. 28 si je zato nabavil nemškega ovčarja, da mu je varoval tricikel, medtem ko je odhajal v poslopje.
| |||||||||||||||
| 2009 | S&D Servis | ||||||||||||||||
